Pisalo se je leto 1976, ko je Brane Küzmič prvič opozoril domačo avtomobilistično javnost nase. V nasprotju z drugimi vozniki je v svoji prvi tekmovalni sezoni nastopil z BMW 1600TI, skupina 1, in se v maloštevilni, a hudi konkurenci, ki so jo takrat sestavljali legendarni Pušnik, Brišnik, Horvat, Vidic, Zonta in Kern, že začel dokazovati kot dober in obetaven dirkač. BMW-jevi znamki je ostal zvest v naslednjih štirih letih, ko je s svojim BMW 2002 TII celo dal pečat tudi prvemu rallyju Saturnus, in sicer leta 1978 z veliko zmago v generalni razvrstitvi. Prvi rally Saturnus, od 14 do 15 oktobra 1978, je v celoti potekal v nočnem času, tekmovalci pa so morali prevoziti 571 km, od tega je bilo 88 km makadama. Rally pa je bil razdeljen na 7 etap tekmovalci pa so odpeljali tudi 6 t.i. gorsko hitrostnih preizkušenj v dolžini 42 km (4 x Planina, 2 x Krim). In kakšni so Branetovi spomini na to zmago: "Preteklo je že kar veliko let, tako da se vseh podrobnosti ne spominjam prav dobro. Vem pa, da sem na prvi preizkušnji, ki je potekala preko Krima dohitel eno vozilo in sicer gledalca, ki se mi potem ni hotel umakniti. Na enem izmed levih zavojev sem potem trčil vanj, ga tudi prehitel, a pri trku uničil prednje luči,tako da sem moral potem preko cele noči voziti le z navadnimi. Takrat so bili sicer rallyju popolnoma drugačni kot so danes, več je bilo etap, hitrostne preizkušnje pa so bile kar sredi etape, vendar brez posebnega štarta, le določen odsek si moral prepeljati čim hitreje. Dirkali smo tudi po etapah, če smo hoteli priti pravočasno v časovno kontrolo." Naslov najboljšega na tej prestižni domači dirki je ubranil tudi v naslednjem letu in še nekajkrat kasneje, ko je 'bavarca' zamenjal z 'francozom', najprej z renaultom 5 Alpina, nato renault 5 turbo in na koncu tudi z Cliom. Veliko pove tudi podatek, da je Brane Küzmič postal Renaultov tovarniški voznik in je na vročem dirkalnem sedežu nadomestil Jovico Palikoviča. Profesionalec pa je ostal do konca svoje dirkalne kariere eta 1992, ko je s svojim cliom na rallyju Acapulco, potekal je v okolici Ljubljane, prav na zadnji hitrostni preizkušnji, v boju za zmago, zletel s ceste in se pri tem tudi poškodoval. Poleg štirih zmag je Brane osvojil tudi 3 druga mesta, 1 tretje in nekaj 4 mest in to v močni mednarodni konkurenci. Na nekaj Saturnusih pa je tudi manjkal. "V letih ko sem nastopal na evropskem prvenstvu se je datum rallyja Saturnus pokrival z dirko v Bolgariji, rallyjem Zlatni Piasaci, ki je imel koeficient 20, zato sem moral odpeljati dirko v Bolgariji." Ob spominih na rallyje Saturnus se je Brane spomnil tudi očeta največjega slovenskega rallyja: "Za vse skupaj je najbolj zaslužen Roman Kokalj, ki je kot velik rally navdušenec prepričal svoje nadrejene pri podjetju Saturnus, da se izplača organizirati tako prireditev. Prepričan sem, da brez njega rallyja ne bi bilo." Vsekakor je za Branetom zelo uspešna kariera, saj je v povprečju nastopil na več kot tridesetih dirkah na leto, ne samo v nekdanji Jugoslaviji, pač pa tudi po Evropi. Vse to je pomenilo tudi na tisoče prevoženih kilometrov, tudi manjših in večjih nevšečnosti, nekajkratno zamenjavo sicer po vrsti odličnih sovoznikov (A. Černigoj, M.Ravnikar, D. Bastar, M. Košar, R. Jan, R. Šali, J. Banič, M. Ramovž), predvsem pa je pomenilo tudi vse tiste prijetne trenutke, ki sledijo dobro opravljenemu poslu. In tega je bilo pri Branetu veliko, saj je bil v svojih sedemnajstih dirkaških sezonah kar petnajstkrat državni prvak, dvakrat celo amaterski prvak Evrope, leta 1979 pa so ga razglasili tudi za najboljšega voznika avtomobilov BMW v Evropi. Domala vse dirke so mu bile in ostale pri srcu, le redki pa vedo za drobno vraževernost te naše dirkaške legende, povezane s podarjenim novčičem neke neznane Poljakinje med Poljskim rallyjem leta 1985. "Nisem verjel, a sem novčič vendarle spravil v žep in sem zmagal. Naslov sem z novčičem v žepu ubranil tudi leto kasneje. Potem pa sem ga nekam založil in na tem rallyju nisem zmagal nikoli več.